Že davnega leta 2008 ...

... sem postu, ki naj ostane skrit, dodala lepo pesmico, in ravno danes se mi zdi primeren dan, da to storim še enkrat.


Pesem o zvezdah

Vsak človek je zase svet, 
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu ...


Vsak tiho zori,
počasi in z leti,
a kamor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.


Tako živimo ljudje.
Vsak zase krmari k pogrebu.
Svetloba samo 
nas druži kot zvezde na nebu.


A včasih so daleč poti,
da roka v roko ne seže,
a včasih preblizu so si, 
da z nohti lahko
srce kdo doseže ...


Od tega menda
človek umre,
od tega z neba
se zvezda ospe.


Tone Pavček