Pa da neki napišem?

Čudno se počutim zadnje čase. Bi opisala, pa mislim, da ne znam. To čudno ni slabo čudno, niti dobro čudno, samo čudno čudno. Pa zelo rada bi napisala neki o tem, pa ne bom. Mogoče nimam dovolj besednega zaklada, ali pa si ljudje še nismo izmislili besed za vse občutke in vsa čustva. Hm. Seveda se veliko lažje zadovoljim z drugim odgovorom. :)

A je čisto normalno, da človek v 4. letniku gimnazije izgubi zanimanje za skoraj vse? Da nima več volje do učenja novih stvari, da ga nič ne zanima? Da se je v prejšnjih treh letih brez težav spravil k učenju in delu, v 4. letniku pa mu ne gre več? Pa čeprav ve, da je nekako najpomembnejši letnik? Or is it just me? Definitivno se počutim čudno.

Verjetno nas samo še kakšen mesec loči od dneva, ko bodo v trgovinah začeli prodajati razne lučke in božične okraske. Letos se za razliko od lani močno veselim zime in božično-novoletnega časa (ne vem, kaj je povzročilo to nenadno otroško navdušenje in razburjenje), ampak se bojim, da mi bodo že sredi novembra to veselje uničili s pretiranim kičem in bom do konca decembra že vsega naveličana in bom samo komaj čakala, da se konča. Ne da se bojim, skoraj prepričana sem v to.

Pišem, ker se čudno počutim in imam občutek, da moram pisati. Ali pa ker hočem. Ali pa ker pač pišem. Kar tako.

Mogoče, samo mogoče je to povezano z znanjem, ki sem ga pridobila pri pouku književnosti, ampak zadnje čase pogosto doživljam flashbacke, ki bi jih sicer uvrstili v asociativno pripovedno tehniko. Če bi obstajal bog in bi bi bilo moje življenje strip ali pa satiričen roman, ki bi ga pisal, bi za zadnje tedne zagotovo uporabljal to tehniko. Verjetno sem to doživljala že prej, ampak sem sedaj postala pozorna oziroma sem šele zdaj povezala s pridobljenim znanjem. Zanimiva tale gimnazija. Tako zaprta, a odpira toliko stvari. :)


Ne vem, le želim napisati še kaj ali ne. Mogoče bi lahko še kaj dodala, pa verjetno ne bom. Morda gre za nedokončano objavo, ki jo nekoč še dokončam