Je 120 stvari, za katere se potrudiš, pa če si ob tem populiš nešteto las, če poješ 2 veliki čokoladi, pa se tega sploh ne zavedaš, če rabiš tablete za umiritev živcev, trudiš se in vztrajaš, pa če je še tako težko in tako naporno, ne odnehaš in veš, da zmoreš še več in še boljše, in ko končno dosežeš zastavljeni cilj, si ponosen in zadovoljen, in takrat se zaveš, da je vredno in da se splača potruditi in da vsi napori in tegobe skorajda niso zaznavni ob tistem veličastnem občutku zmagoslavja in veselja.
Ob vseh teh stvareh je še ena stvar. Ena stvar, za katero se ne potrudiš maksimalno, ob kateri veš, da zmoreš in bi lahko mnogo več, veš, da ne bi smel odnehati in veš, da moraš vztrajati ... pa se ti ob prvem slučaju, ko se ti samo zazdi, da si pogrnil na celi črti, sesuje vse, vsi prej doseženi cilji in vse ostalo se poruši in se nehaš truditi za to stvar, prenehaš si prizadevati za karkoli, ker veš, da nima smisla ... Tako ali tako je že vse izgubljeno.
In takrat si samo še del sebe, nekaj, kar je ujeto v človeško telo, prazna oblika brez vsebine, kot brezbrižna, zaprašena porcelanasta lutka na polici ...
V samo dveh sekundah se lahko zgodi, da se ti ves svet podre kot hiška iz lego kock. Ta trenutek imaš vse, nato pa kar naenkrat več nimaš ničesar, kljub temu, da je hiška samo spremenila obliko in ni več hiška ... ni več, kar bi morala biti, in to te boli. Ker veš, ker ti tisti notranji občutek pravi, da tako ni v redu. Da bi hiška morala ostati, kot je bila ... Takrat več sploh ne veš, če si sploh hotel imeti to hiško, če je bila ta hiška nekaj, za kar se bi bilo vredno truditi ...
Ne glede na vse, pa veš, da nikoli več ne bo ista. Lahko jo sestavljaš še neštetokrat, lahko poskušaš kolikor želiš, nikoli več ne bo enaka. Nikoli več ne bo, kot je bila. Nimaš je več.
In takrat se zaveš, da je samo ena stvar takšna, ki vpliva na vse ostale, ki je kriva, da se prenehaš truditi za karkoli, da opustiš vse svoje cilje ...
Ker se ti pač ne zdi več smiselno vztrajati,
ker enostavno ne veš, če sploh hočeš,
ker nisi prepričan če je to tvoj cilj,
ker ne veš, kaj se je sploh spremenilo,
ker so spremembe tko faking neopazne in nenadne,
da sem se zgubila.
Priznam.
And I give up.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
5 komentarjev:
:) To je pa dobr napisano.
You should've never given up.
Sploh ni res, še zmeri lahko sestaviš hišo, res je, da ne bo nikoli več enaka, ampak hej, še zmeri je lahko lepša, in pol pridm jz do te tvoje hiške in jo pobarvam v mavrične barve in se ti bo svet zdel lep.
In nasploh, ne sekiraj se za stvari, ki jih ne nardiš, za stvari, ki jih ne dosežeš, za dejanja, ki se ti zdijo napačna.
Ker se ti pozneje vso to sekiranje zdi brez smisla. Enkart se ti bo vse uresničilo in to ravno takrat, ko boš najmanj pričakovala. In boš bila presenečena nad tem, koliko ima usoda tukaj prste vmes.
Uživaj živlenje in hodi okol z največjim nasmehom, kar ga lahko narediš, pa če tudi bi imela črvive zobe.
Don't give up girl.
Objavite komentar