Zato.

Ker mi je všeč, ko zvečer v temi na trebuhu ležim na postelji in poslušam Tabu. In fajn mi je, ko naglas pojem, čeprav vem, da odmeva po celi hiši.

"S teboj mi je tako lepo, zmorem več kot lahko, tokrat upam si vse, dobro mi gre ..."

In ker mi je všeč, ko se ob naslednji pesmi prevalim na hrbet in utihnem, le poslušam in razmišljam.

"Zdaj sonce več ne bo zašlo, ogenj srca ugasnil ne bo, jadra strasti zdaj polna so, in vem da je ob meni nekdo ..."

Ker mi je všeč, ko v ključnem delu pesmi tiho odprem vrata na balkon in z bosimi nogami stopim na ledeno mrzel beton in mi telo drgeta od mraza, jaz pa vztrajam, pojačam glasnost glasbe, pustim vetru, da mi hladno biča obraz, medla svetloba ulične svetilke meče pramene svetlobe name in nad mano se razprostira nebo, posuto s tisočerimi zvezdami.

"... ogenj srca ugasnil ne bo ..."

In ko je pesmi konec, zlezem v posteljo, se pokrijem s trojno odejo in se nekaj časa previdno sprehajam po meji med sanjami in realnostjo, potem pa se počasi ovijem v sladko pajčevino sanj in ob prijetnih melodijah zadnje pesmi podzavestne želje premagajo realnost ...

"Vse se popolno zdi, trenutek ki te spremeni ..."





Ja, ZATO.