Pustite nam ta svet ...

Pa je minila še zadnja izmed pevskih revij, na kateri sem s svojim milozvočnim glasom k dobri izvedbi pesmi prispevala tudi sama. Osminka je na varnem, adijo zbor.=)

Danes je bil tako lep, tako vesel, tako zanimiv dan. Začelo se je že navsezgodaj zjutraj, ko so me prebudili sončni žarki. Dan se ne bi mogel začeti lepše. V šoli sem bila pretežno dobre volje, mogoče tudi zaradi lepega vremena in biologije, ki je šla veliko bolje kot geografija.=) Seveda tudi misel na jutrišnje potovanje ni počivala. In navsezadnje še prosta ura, ko smo se s Tadejo in Majo nastavljale soncu (kot martinčki=), potem pa se pritoževale, da je vroče.=)

Ugotavljam, da sem zadnje čase velikokrat eksplozivno hiperaktivne volje, vse se mi zdi smešno, vsaka stvar me zanima (OK, zgodovina in fizika me ne interesirata najbolj), nikoli nimam miru. Kar skakala bi, kričala, se vrtela, objemala vse okoli sebe ... Kakopak se najde tudi kakšen slab trenutek, slab dan, ampak večinoma mi uspeva ostati pozitivno naravnana.

Jutri in v petek bo na šoli najbrž grozno dolgočasno in nevzdržno, saj sem prepričana, da bodo vsi pogrešali 3 učenke 9. razreda, ki bodo že ob 4h zjutraj odpotovale proti Münchnu. Sočustvujem z vsemi trpečimi. Ampak v tolažbo naj povem, da se bomo me imele v nasprotju z njimi izvrstnoenkratnoneprimerljivosuper. Nicht abwarten kann! (recimo da je prav ...=)


Hambanikahle, hambanikahle,
let's sing for peace and happiness,
hambanikahle.
Hamba, hamba, hamba,
Our light shall brighten the night.

=)


Naslednji post bo sledil po vsej verjetnosti v soboto, fotoreportaža četrtka in petka in nekaj (kratkih?) stavkov o Münchnu. =)


Do takrat ... RVM;)


P.S.: Ko je tako lepo vreme in take prijetne temperature, si ne morem pomagat ... Js bi šla na morje!! Gre kdo z mano? =D



Naj nam dano bo maksi veselja in mini skrbi,
najbolj pomembno je maksi srce,
ne pa obleka, lasje ali bančni račun.