Natanko se še spominjam tistega dne. Pritekel si do mene, odvrgel potovalko na tla, me objel, z eno roko razmršil moje lase, z drugo pa nežno božal moj hrbet. Poljubil si me v slovo, in mi prisegel, da me boš vedno imel rad, pa čeprav daleč stran. Zadnjič sem se stisnila k tebi in vdihnila prijeten vonj tvojega parfuma. Verjela sem, da me imaš rad. Čutila sem to, v tvojih besedah, v tvojem pogledu, v tvojih poljubih. Ker sem se ob tebi vedno počutila tako lepo, tako varno, tako neopisljivo prelepo. In ko si moral oditi, ko si mi pomahal v slovo, ko sem se z očmi še zadnjič srečala s tvojimi, ko sem začutila, da del mene odhaja, šele takrat sem se zavedela, kako te imam rada. In ko si odšel, sem se zaprla v sobo, vendar nisem jokala. Bilo mi je hudo, kot še nikoli, a zajokati nisem mogla. O solzah ni bilo niti sledu, kajti vedela sem, da najina ljubezen živi in verjela sem, da bo vedno živela in tako močno sijala kljub veliki razdalji med nama.



»Preselili se bomo, oče je dobil službo v Ameriki,« so bile besede, ki sem jih slišala, vendar je trajalo nekaj sekund, da sem se zavedla, kaj si mi pravzaprav povedal. »Ka – kaj?« sem zajecljala. Nasmešek, ki je prej poplesaval na mojem obrazu, je v hipu izginil. »V Ameriko?? Ampak … Pa saj ne …« sem začela, a si me utišal s poljubom. »Ne bi zdaj o tem, vse ti bom razložil, ko bo čas za to,« si zašepetal. Tako je pri tem tudi ostalo, saj se nisem marala upirati tvoji volji.



»Lucijaaaa, pismo je prišlo zate!!« me je navsezgodaj zjutraj zbudil prediren krik iz kuhinje. Zaklela sem. Obrnila sem se na drugo stran in poskušala nazaj zaspati, a se je zopet zaslišalo: »Prekleto, Lucijaaaaaa vstani že, PISMO IMAM ZATE!!« se je drl moj mlajši brat Luka. Nisem odreagirala, le vzglavnik sem si poveznila čez glavo in tako udušila vse moteče zvoke. Čez nekaj minut sem že začutila nekaj težkega na sebi. »Lucija, Lucija, Lucija, vstani, tvoj fant ti piše!!« se mi je na uho drl Luka. »Aaaaaaa ti pošast mala, ubila te bom, spravi se dol z mene!! TAKOJ!« sem zavpila nazaj. Prevrnila sem ga s postelje in mu iztrgala pismo iz rok. Nato sem ga prijela za ovratnik pižame in ga odnesla ven iz sobe, kljub temu, da se je z brcami poskusil upirati. Zaloputnila sem vrata in prebrala težko pričakovano pismo.



Ležala sva na travi. Natanko se spominjam tistega vonja pokošene poletne trave, tistega nadležnega zvoka, ki ga ustvarjajo črički, in še zdaj se spominjam vseh izrečenih besed. »Veš, Lucija, mnogo punc sem že imel, a do nobene nisem čutil tega, kar čutim do tebe,« si rekel, ko si prepletel svoje prste z mojimi. In tisti občutek, ki me je preveval vedno, ko sem bila v tvoji bližini, se je potrojil. Nežno sem stisnila tvojo dlan in te vprašala, ali res moraš oditi. »Saj veš, kako je, že včeraj sem ti vse razložil,« si potrpežljivo dejal, čeprav sem to vprašanje ponovila že desetkrat v petnajstih minutah. Skupaj sva se zazrla v zvezde in nobeden ni spregovoril besede. Moja edina želja takrat je bila, da bi za vedno ostala ujeta v tem trenutku, da bi ves svet izginil in bi ostala le midva, pod širnim nebom, skupaj, za vedno …



Sedela sem na okenski polici in razmišljala, vedno znova prebirala tvoje pismo in premlevala tvoje besede. »Saj je lepo tukaj, a te pogrešam bolj kot kogarkoli ali karkoli … Želim si nazaj domov, nazaj k tebi … Rad te imam bolj, kot si lahko predstavljaš …«
Ko bi le vedel, kako zelo sem pogrešala jaz tebe, kako zelo sem hrepenela po tvoji bližini, kako zelo sem potrebovala tvoje besede in tvoj pogled. Ko bi le vedel …



»Ne, ne, NE!! Lažete, pustite me pri miru!!« sem histerično vpila in si zatiskala ušesa. Nisem mogla verjeti njihovim besedam, nisem jim želela verjeti. »Hahaha, Lucija, le zakrivaj si oči pred resnico, ampak slej ko pred ti bo postalo jasno, da imamo prav,« se je posmehnil Klemen, fant, ki je bil zaljubljen vame že od tretjega razreda in mi nikoli ni dal miru. Ostali iz družbe so mu pritrdili. »Nikoli vam ne bi mogla verjeti česa takšnega! Jaz pa sem verjela, da ste moji prijatelji …« sem tiho dejala. Oglasila se je Žana: »Ampak, Lucija, saj zato ti pa pravimo vse to, ker smo tvoji prijatelji, radi bi le, da se nehaš slepiti in spoznaš kakšen prasec je v resnici.« Nejeverno sem zmajala z glavo. »Ne, Matej ni takšen. Če bi imel drugo, bi mi povedal, a v vseh pismih mi prisega, da ima še vedno kljub vsem novim prijateljicam rad le mene!« Zopet so se zasmejali. »Seveda, če brije norce iz tebe! Kako ti to ni jasno? Saj sem ti povedal, kakšen e-mail mi je zadnjič poslal, in kakšne slike so bile zraven,« se je zoper oglasil Klemen, a mu nisem verjela. »In kako naj vem, da si vsega tega niste preprosto izmislili, da bi končno pristala in postala tvoja punca?« sem kljubovalno vprašala. »Prav, pokazali ti bomo, da ne lažemo. Jutri po pouku pri meni doma,« je zaključil Klemen in odšli so.



Neutolažljivo sem jokala, bila sem obupana, solze kar niso nehale teči, pred očmi pa so se mi vrteli prizori tistega dne. Klemnov računalnik, e-mail, ki ga je prejel od tebe, kjer si mu pisal o čudoviti punci, ki si jo spoznal, slike, kjer si se poljubljal z njo, in pripis, naj meni nič ne omenja. Zajokala sem še močneje. Nisem mogla verjeti, da se mi to res dogaja. Verjela sem, da me imaš rad. Da bova po enem letu, po preteku pogodbe med tvojim očetom in podjetjem, s katerim je podpisal sodelovanje za eno leto, zopet skupaj, srečna, kot vsa bila prej. Verjela sem v naju …



Telefon je kar zvonil in zvonil, a nisem se hotela oglasiti. Ime 'Matej' je bilo izpisano na ekranu z velikimi črkami, a trmasto sem vztrajala in le nepremično strmela v ekran. Seveda, klical si me, ker ti ni bilo jasno, zakaj toliko časa nisem odpisala na tvoje pismo, zakaj sem te vztrajno ignorirala in se zato najbrž z novo punco nista mogla smejati moji neumnosti …



Klemen me je poželjivo gledal. »Kaj, ko bi midva hodila?« me je vprašal. Pogledala sem ga. »Ni šans,« sem zaničljivo dejala in v misli so se mi zopet prikazale tvoje oči. Začutila sem, da bom planila v jok, zato sem želela oditi, a me je Klemen prijel za nadlaket. Pogledala sem ga in mu rekla, naj me izpusti. Prijel me je še trdneje in ponovil, da hoče biti moj fant. »Kaj me briga! Nikoli ne bom hodila s tabo, ti je to jasno?? Pusti me že pri miru enkrat!« sem zadirčno dejala. »A tako?? Jaz ti povem resnico, ti odkrijem, kakšen je Matej, čeprav spričo prijateljstva ne bi smel, ti pa mi tako vrneš?« se je razburil Klemen. »Oh, lepo te prosim, nikar ne igraj žrtve, dobro veš da mi s tem nisi napravil nič dobrega,« sem mu zabrusila in se poskusila iztrgati iz njegovega prijema. Na silo me je potegnil k sebi. »Klemen, izpusti me, ali pa …« sem začela, a stavka nisem mogla dokončati, saj me je na silo poljubil. Udarila sem ga, a ni pomagalo. Prav nič ni popuščal in v obupu sem zgrabila stekleno vazo in ga udarila po glavi. Padel je na tla, jaz pa sem pobegnila.



»Draga Lucija,

čeprav mi že na dve pismi nisi odgovorila in čeprav se ne javljaš na telefon, sem se odločil napisati to pismo. Ni mi povsem jasno, kaj se je zgodilo med nama, da me tako vztrajno ignoriraš. Lepo bi bilo, če bi mi vsaj sporočila, kaj je narobe, da se ne bi cele noči grizel, zakaj si se kar naenkrat tako ohladila. In za božjo voljo, vsaj sporoči mi, če imaš drugega. Ker samo malo še manjka, pa bom pobegnil in se vrnil k tebi, ker ne prenesem misli na to, da me ne maraš več, da ne vem, kaj se dogaja s tabo, da te tako prekleto pogrešam. Ker veš, še vedno mi pomeniš največ. Prosim, oglasi se mi.

Vedno tvoj,
Matej«



Sedela sem na postelji in premlevala vse, kar sem videla, prebrala in slišala. Še vedno se mi je zdelo neverjetno, da bi ti imel drugo, meni pa nič povedal, nato pa mi še pisal pisma in me prosil, naj se ti oglasim. Nič mi ni bilo jasno. A vendar, slike so povedale veliko …



»Lucija? Si to ti?« sem po dolgem času zopet zaslišala tvoj glas. Še sama sebi sem se zazdela neumna, ker sem dvignila telefon, a zdelo se mi je, da je res že čas, da to razčistiva. »Ja, jaz sem,« sem dejala tiho. »Oh moj bog, kako sem pogrešal ta tvoj glas. Lucija, sedaj mi prosim razloži, kaj se dogaja in kaj je narobe,« si mehko dejal. Nič nisem rekla. »Lucija?« Zdrznila sem se, saj sem v tvojem glasu začutila nekaj, česar nikoli prej nisem. Moje ime si poklical na drugačen način, kot bi me rotil, prosil, naj že spregovorim. In tako sem ti povedala vse, kar me je težilo, povedala sem ti, da sem videla e-mail in slike. »Hej, hej, hej, deklica, ustavi se malo! O čem govoriš? Kakšen e-mail? Kakšne slike? Nič ne vem o tem …« si zmedeno dejal. »Oh seveda zdaj boš rekel, da nisi Klemnu poslal slik, ko se poljubljaš z neko punco, da mu nisi pisal, naj meni nič ne pove? Lepo te prosim, ne pretvarjaj se,« sem rekla. Tišina na drugi strani. Po nekaj sekundah pa si se le odločil, da bi bilo pametno odgovoriti: »Lucija, lepo te prosim, o kakšnih slikah govoriš? Jaz Klemnu nisem nič pošiljal, dobro veš, da niti prijatelja nisva bila …« si začel, a te nisem hotela poslušati in sem poklopila slušalko. Dovolj sem imela laži, pretvarjanj in izgovorov.



Zopet smo bili pod drevesom pri šoli in se prepirali. Klemen je trdil, da je dobil nov e-mail s tvojimi slikami, Žana mu je vneto prikimavala, ostali se niso želeli vmešavati, jaz pa sem želela, da mi pojasnijo, zakaj si trdil, da o slikah in e-mailu nič ne veš. »Oh seveda je rekel, da nič ne ve, ko pa je prepičan, da mu boš nasedla!« je vztrajal Klemen. Ostala sem tiho. Nisem imela več volje se prepirati z nikomer. Klemen je imel še vedno povito glavo od mojega udarca. Malce sem imela slabo vest, a od takrat dalje me je vsaj nehal nadlegovati.



»Lucijaaaaaa, obisk imaš!!« se je zadrla mama iz veže. »Oh, kdo je spet,« sem sama pri sebi zavila z očmi in se odpravila po stopnicah navzdol. Pred vhodnimi vrati je stala mama in se z nekom pogovarjala, vendar glasu nisem prepoznala. Kar naenkrat pa je nekdo za mojim hrbtom z rokami zakril moje oči in po celem telesu sem začutila mravljince. Dobro sem poznala te roke, poznala sem obliko prstov, to mehko kožo … Obrnila sem se in za mano si stal ti, prav takšen, kot sem te imela v spominu, z enakim žarom v očeh in enako lepim nasmehom. Pozabila sem na vse, kar je bilo izrečeno in storjeno, vrgla sem se ti okoli vratu, te močno objela in ti šepetala, da se nikoli več nočem ločiti od tebe, da te imam tako močno rada, rotila sem te, da mi povej, da vse skupaj ni bilo resnično, da imaš še vedno rad samo mene …



»Ne, Lucija, slike niso moje. Okej, so, ampak to je le fotomontaža. Saj je tako očitno. Se ne spomniš, prav takšne slike imava midva, najine, jaz in ti, le da je tu zmontirano drugo dekle in drugo ozadje. To je vendar tako očitno …« si se zasmejal, ko si videl slike, ki mi jih je pokazal Klemen. Pogledala sem te naravnost v oči. Vedela sem, da ne lažeš. Vedela sem, da je bil to je še en Klemnov ponesrečen poskus, da bi naju ločil in se zbližal z mano. In vsi moji ''prijatelji'' so držali z njim … Ni mi bilo mar. Imela sem te ob sebi, zopet si bil z mano, pri meni, samo moj. Samo zaradi mene si prepričal mamo, da sta se sama vrnila predčasno nazaj in da bosta ostala tukaj, oče pa se vama pridruži pozneje, ko mu pogodba poteče, samo zaradi mene … Šele takrat, sem se zavedela, da me imaš zares rad in šele takrat sem ugotovila, da sem srečna, če imam ob sebi le tebe in ne potrebujem nikogar drugega …



Ležala sva na trati pred našo hišo in svoje prste si prepletel z mojimi. Zopet, po dolgem času, sva skupaj štela zvezde in ko sem zaprla oči, da si v spomin vtisnem večnost trenutka, sem začutila tvoje ustnice, ki so se nežno dotaknile mojih, začutila sem toplino tvojega telesa, v tvoji bližini mi je bilo vedno tako lepo …