OVER THE RAINBOW: My fairytale.

Zjutraj vstanem vsa tečna in slabe volje, ker me zbudi glasno ropotanje dežja po strehi. Obrnem se na bok in poskušam nazaj zaspati. Nikakor mi ne uspe, zato vstanem, počasi zlezem do kopalnice, kjer ugotovim, da je zmanjkalo palčk za ušesa, kar me še bol zživcira. Počasi se umijem in preoblečem iz pižame v staro razvlečeno trenirko. Pri tem si tiho pomrmravam melodijo neke pesmi, ki ji sploh ne vem naslova. Nato grem počasi v kuhinjo, kjer pri jutranji kavici sedita mama in stara mama, ki premlevata najnovejše dogodke v Sloveniji in po svetu. Obe se začudita, kako to, da sem že pokonci, ko pa je ura komaj 10. Zavijem z očmi in zamrmram nekaj o glasnem dežju in že se poberem iz kuhinje, pri čemer seveda ne pozabim glasno zaloputniti vrat. Ker ne vem, kaj naj počnem, prižgem računalnik in ker na forumih in blogih ni ničesar novega, in ker na MSN-ju ni nikogar, ki bi ga dejansko poznala in se imela željo z njim pogovarjati, z glasnim negodovanjem odidem od računalnika. Opazim, da se je dež umiril, zato se odločim nahraniti mačke, ki glasno tulijo pod oknom. Ko slednji dobijo, kar so želeli, jaz pa spet vsa sitna preklinjam, ker sem stopila naravnost v največjo lužo in imam v teniskah polno vode, pride ven še Taja. Smeji se mi, ker sem "štorasta". Seveda nisem, zato jo nahrulim in se spravim noter, zaklenem sobo in nastavim največjo glasnost na MP3-ju. Theon mi prepeva, da bo moj angel varuh, ampak, kreten, laže. Moj angel varuh ... bullshit. Nikjer ni nikogar. Nikoli ga ni bilo. Potem pa se najde en usran finski bend, ki mi igra pesem o angelu varuhu ... In seveda povzroči plaz misli in želja.
Na koncu pridem do zaključka, da mi najbrž ni usojeno, da dobim angela varuha. Še slabše volje kot sem bila, ugasnem MP3, ker me glasba sili k razmišljanju in poglabljanju vase. Tega nočem. Preveč je zapleteno. Preveč sem zapletena.
Zaslišim mamo, ko me kliče h kosilu. Toliko je že ura? Zakričim nazaj, da ne bom jedla, in s tem povzročim novo predavanje in pridigo o mojem prehranjevanju ... Postanem še bolj mrkogleda in prepričana v nesmiselnost svojega obstoja. Krneki je vse skupi, pač.
Obujem stare, raztrgane teniske in se po makadamu odpravim v gozd. Vsepovsod je blato, a me prav nič ne moti. Hodim vsepoprek in poslušam ptičje petje. Zrem v zeleno-rjava gozdna tla, zopet zatopljena vase in svoje brezkončne misli. Zato tudi ne slišim še nekih drugih korakov, ki se mi počasi približujejo, vse dokler nekdo ne stopi tik predme. Najprej se zazrem v črne teniske, ki niso prav nič manj raztrgane in blatne kot moje. Nato mi pogled potuje navzgor, čez široke, temne kavbojke, in črno majico, do neznanega fantovskega obraza. "I will be your guardian angel ..." mi v glavi odzvanja Theonovo petje. Pa je res samo v moji glavi? Ne, petje kar ne pojenja, pogled mi zdrsne k fantovim rokam, kjer drži MP3. Opazim, da ima v ušesih slušalke. Torej posluša 'Guardian Angel'? Pogledam ga v oči. Vidim, da zre vame. Počasi potegne slušalke iz ušes. Počasi mi z mehkim glasom pove, da se mu zdim podobna punci, o kateri je včeraj sanjal. "A res? Kaj si pa sanjal?" vprašam, in se nasmehnem. Nasmehne se mi nazaj. Pravzaprav ima očarljiv nasmeh in lepe zobe. Približa se mi. Z njim počasi pride tudi vonj njegovega parfuma. Omamlja me. Nenavadno. Ne poznam ga, pa mi srce ob njem razbija kot zmešano. Smešno. Plašno ga zopet pogledam v oči. Nasmehne se. "Se me bojiš? Saj ne grizem," reče. "Vem, da ne," se nasmehnem nazaj. Izzivalno me pogleda. "Kaj pa potem čakaš?" me vpraša, in ko ga zmedeno pogledam, stopi tik obme in me poljubi. Kaj? Neznanec me poljublja? Občutek je pravzaprav dober ... "I will be your guardian angel, I will do the things that I can, to light your life and see you smile, and it breaks my heart in two ..."
Zakaj je že nehal? Nekako se mi zdi, da sem letela, sedaj pa sem zopet na tleh ...
"Vidiš, nekaj takega sem sanjal ... Jaz sem [neko ime pač, tle sploh ni bistveno zdej], najbrž me ne poznaš, ker sem tukaj le na počitnicah pri babici," se predstavi. Še sama mu povem nekaj o sebi. Počasi se sprehodiva skozi gozd. Ko prideva do tam, kjer raste le še podrast, se dogovoriva, da se jutri dobiva ob istem času v gozdu ...
Zvečer ležem v posteljo vsa vznemirjena. Zopet poslušam MP3 in se poglabljam vase. In razmišljam o njem, ki ga sploh prav ne poznam, pa ga poljubljam. O njem, ki posluša tisto meni tako znano melodijo angela varuha. O njem, ki bi prav lahko bil moj angel varuh ...