Ker diham ...

Sovražim športno. So-vra-žim športno. Sovražim jo.
(seveda zgodovino in fisko tud ...)

Še bolj kot športno na splošno sovražim tek (no, ja, odbojka tud ne zaostaja prav nč). Sovražim hiter tek. Sovražim srednje hiter tek. Sovražim srednje počasen tek. Sovražim počasen tek. Sovražim tisti čas, ko tečemo. Sovražim tisti občutek, ki me preveva, ko tečem.

Tek čez ovire me spominja na lahkoten tek po travniku, ko se z vetrom v laseh loviš z metulji, vonjaš vonj pravkar pokošene trave in pohodiš na stotine mravljišč in cvetlic.
Uh, ja. Vešda. :D

Danes, pa sovražim športno še bolj. In še bolj, kot sovražim športno in tek skupaj, danes sovražim tek pri športni. Vzdržljivostni tek. Kdor si je zmislu Cooper-ja, se najbrž zdej obrača v grobu, ampak me ne briga. Nisem js kriva če je bil on takšen, kot js nisem. Torej je rad tekal sem ter tja, treniral vzdržljivost in podobno.
OK, reakreacijski tek. Nč proti, ampak vzdržljivostni? SUX.

Ampak OK, recimo da moja vzdržljivost ni tko zelo na psu kot sem predvidevala, prve tri minute so res izredno neprijetne, kasnej se pa "vlaufaš" in nekako gre. Še posebej če si jaz in tečeš čisto do konca in ob tem ne izdihneš zadnjega kisikovega atoma in na koncu dobiš še pet za vzdržljivost, je to kul. :)


Sicer sem pa super. No, ja, tok super kuk se v teh razmerah da bit. Ampak, super sem. Ker vidim, ker slišim, ker čutim, ker vonjam, ker diham, ker obstajam, ker živim. In ker sem ... kar sem? No, ja. Recimo. :) No, sej res nisem popolna. Sej tud ni moj namen. Ampak ker se v zadnjem času po blogih precej o tem piše (o nepopolnosti posameznika), ne bom še js.

Drugač pa ja, super sem.


Kakorkoli, odločila sem se, da nočem več slediti nesmiselni miselnosti in brezupnemu upanju ter se prepuščati cesti, da me počasi, a vztrajno, pelje v prepad. Ker rajši hodim po zaraščeni gozdni poti, ali pa po prašni makadamski cesti, cilj enkrat bo dosežen, najverjetneje me bo do njega pripeljala pot z druge strani planeta, ki pa bo trdna in zagotovljena, brez prepada na koncu, na koncu pa ne bo visela tabla z napisom CILJ, temveč bo tam nekdo, ki me čaka, da prehodim pot, ki je že celo življenje tam zame, čeprav se tega zdaj verjetno še ne zaveda, a čakal me bo. Kje, kdaj, kako, po kateri poti ga bom našla, nevem. Ampak on bo tam. Zame. Moj. Z mano.


Obujala sem spomine. No, saj jih večkrat. Ampak včeraj ob slikah. Komentar? Brez komentarja.
Obujala sem namreč spomine na čas hip hopa. :D Wanna see?
Candy Girls. :D
Men je blo prav kul, škoda da je trajal sam eno leto. Sicer pa zdej dvomim, da bi še plesala, tud če bi skupina še obstajala, zihr se mi neb dalo. :)
Ampak blo je pa kul. Res je blo.


Pizda sam se res spreminjam. V dveh letih ... sem se precej. Vsaj zdi se mi. :)








































































Ne, nč več ne piše. To je to zaenkrat.
Hasta la vista ;)