Devet ...

9 let. 9 let je minilo, odkar smo se spoznali. 9 let veselja, sreče, smeha, skupnega druženja. Pa vendar tudi, kot se vedno bolj kaže, 9 let zavisti, 9 let hinavstva, 9 let lažnih besed in mask. Naši odnosi se (spet) krhajo. Vsi za enega, eden za vse? Kje pa, vsi proti enemu, eden proti vsem, to bi že bolj držalo.

Bila sem že prepričana, da smo drug do drugega iskreni, drug drugemu privoščimo uspeh, se imamo radi. To prepričanje so (ste) mi potrdili včeraj. Včeraj. Danes, le en dan pozneje, pa se je pokazalo, da le ni povsem tako. Nekateri imajo še vedno nekaj proti nekaterim, eni enim še vedno nekaj zavidajo, nekdo nekomu še vedno nekaj prikriva ...

Po mojem mnenju bi lahko v 9-h letih vsak vsakega prav dobro spoznal, našel dobre stvari na njem, se trudil spregledati napake, če bi to le hoteli. Nekateri smo to storili. Ob napakah smo, poudarjam, smo, tiho, ob dosežkih se veselimo z vsakim, vse imamo radi, nikomur ne govorimo za hrbtom (vse, ki so drugačni, čeprav tu govorimo o večini, pustimo zaenkrat). Ampak, če se cel razred vsede za mizo, če želimo končno začeti pisati nekaj za valeto, ki ni več tako daleč, mi pa še NIČ nimamo, če nas pri delu sodeluje le peščica (beri: punce in mogoče 2 fanta), ostali pa pokažejo le nestrinjanje ob vsakem predlogu, se niti ne potrudijo, da bi oni kaj predlagali, se le smejijo in zasmehujejo vse, se mogoče komu ne zdi, da se to mogoče zdi kateremi izmed oseb, ki se trudijo, to le preveč in tega ne more kar tako mirno požreti?
Ampak če se določena oseba odzove tako, kot tisti neprijetni in moteči večini morda ni po volji, dajmo jo ozmerjati, jo obrati do kosti, ko je ne bo zraven, poiskati na njej samo napake, in ji, za božjo voljo, prepovedati, da vodi predajo ključa, saj ta oseba najverjetneje nima nobenih sposobnosti in je totalno brezvezna in najbolje, da jo izključimo iz družbe.

Pa kljub vsemu mi vsi veliko pomenijo ... Mogoče tudi zato pišem ta post. Če bi mi bilo popolnoma vseeno, ga verjetno ne bi ...

Ah, kaj hočem, takšno je življenje (ka ni to iz ene pesmice iz 3. razreda, od Borisa A. Novaka?=) ...


Kamlu bo konec, kmalu bomo šli vsak svojo pot, kmalu se ne bomo več vsak dan videvali, kmalu vam ne bo treba več prenašati tistih, ki vam gremo najbolj na živce, ki mislimo, da smo nekaj več, ki smo v resnici nesposobni. Kmalu si bom našla družbo, ki ne bo iskala le mojih napak, ki se bo vsaj trudila videti moje pozitivne lastnosti.

Pa da ne bo kdo mislil, da sem danes povsem v nasprotju s prejšnjimi dnevi, ko sem bila čisto optimistična. Ne, nisem čisto zamorjena, nisem pesimističnih misli, ne bom šla jokat in se rezat (nekaterim je prikapljalo, da nisem emo=).
Še vedno sem hiperaktivne volje, še vedno sanjarim, še vedno fantaziram, še vedno bi kričala in skakala, le v nekem trenutku so me povsem vrgli iz tira in morda je zato moje pisanje morda izpadlo le kot kup nečesa.


Hm. Razmišljam o nečem sladkem. Čutim, da mi sladkor pada. Nekaj bo potrebno storiti.
"Mamiiiii, si bla dans kej v trgovini??"
Odgovor je pritrdilen, vstanem, stopim do kuhinje, odprem čudežni predal in oh, kot naročeno. Tam me že čakajo 3 zavitki zelenih Orbit žvečilnih gumijev, ki romajo v moj žep in mega pack Haribo gumijastih medvedkov. Ti že ne bodo dočakali jutra.

Sedaj pa zaključujem post in žvečim gumijastega medvedka.;)



RVM;)