Majhna deklica v modri obleki.

Majhna deklica se je počasi zibala na stari leseni gugalnici. Veter ji je nežno mršil lase. Kdaj pa kdaj je mimo stekla vedno ena in ista veverica. Vsakih nekaj minut jo je zmotil smeh fantov z igrišča. Ko je po bližnji cesti mimo pripeljal kakšen avtomobil, se je rahlo zdrznila. Nato se je zopet zazrla v krošnjo drevesa, na katerem je bila obešena njena gugalnica in si dalje mrmrala svojo pesmico. Bila je tako majhna, drobna, da so ji noge bingljale 10 cm od tal. Z njimi je krožila po zraku v ritmu melodije. V svetlo modri poletni oblekici je tako sedela tam in se ni dala preveč motiti pri svojem početju.
"Hej, ti! Ta gugalnica je umazana," je zaslišala dekliški glas izza drevesa. Brezbrižno se je ozrla k dekletu, ki jo je zmotilo s takšno bedarijo. Bila je nekaj let starejša od nje, živela je v sosednji ulici. Nasmehnila se ji je. "Zakaj bi me to skrbelo? Za mojo obleko je sedaj tako ali tako že prepozno." Deklica jo je začudeno pogledala. "Pa si prepričana, da tvoje mame to ne bo motilo?" je vprašala z nejevernim glasom. "Oh, prepričana sem, da jo bo. Mene pa trenutno ne moti. Jaz sem Julija, mimogrede." Sedaj se je tudi druga deklica nekoliko opogumila. "Jaz sem Ana, sicer pa tebe že poznam," je odgovorila. Deklica v modri obleki se je začudila. "A res?" Ana je prikimala. "Mhm, mami pravi da si zelo bolna in da moram biti do tebe prijazna, saj so vsi ostali tudi," je razložila. Ker ni dobila odgovora, je še dodala: "Pa saj bi tudi sicer bila." Drobna deklica se je prenehala zibati in je skočila dol z gugalnice. Nič ni rekla, samo Ani je ponudila roko in se ji nasmehnila. Nato je zašepetala: "Tvoja mami se je zmotila. Do mene so vsi prijazni, ker sem jaz prijazna do njih. Pa tudi zelo bolna nisem, pogosto sem v bolnišnici, ker tam dela sestra moje mamice, veš. Moja mami je pogosto v tujini in jaz sem ta čas pri teti." Pomignila je Ani, naj vzame ponujeno roko. Ana je še za trenutek oklevala, nato pa se je nasmehnila in podala roko Juliji. Potiho je rekla: "Ampak veš, vsi pravijo tako kot moja mami, ni ona kriva." Julija je malce nagnila glavo in rekla: "Saj nisem nikogar za nič obtožila, saj je naravno, da če nečesa ne razumeš, najdeš svojo razlago. Daj, sprehodiva se po tistem travniku tamle. Tako so mi všeč spominčice, ki rastejo tam. A si že kdaj ležala sredi visoke trave? Čudovito je! Samo nebo nad tabo in tu pa tam kakšna travica ..."