Hodila je po razbeljeni cesti in preštevala kamenčke v asfaltu. Opazovala je svojo senco, ko se je sprehajala po prazni ulici, obsijani s soncem. Z mislimi je odtavala kakšni dve leti v preteklost, ko se je na natanko takšen dan po tej cesti sprehajala z njim. Še natanko se je spominjala, kako prijetno se je počutila, ko je svoje prste prepletel z njenimi in jo s tihim, nežnim glasom vprašal, če ga ima rada. Seveda ga je imela.
Vsak dan, od tistega pred dvema letoma, se je sama sprehajala po ulici. Želela ni nikogaršnje družbe, rada je pohajkovala naokoli sama s svojo senco. Rada je obujala prijetne spomine na njegovo družbo. Pogosto je razmišljala, kako bi reagirala, če bi znova spregovoril z njo. Najbrž se ne bi znala pogovarjati z njim. Smešno, kako je z nekaj besedami spremenil vse. Prepričana je bila, da ga nikoli ne bi mogla več imeti rada. Toda spomini nanj so bili prijetni in zato ni dopustila, da tonejo v pozabo.
Včasih se ji je kdo pridružil na sprehodu, a nihče ni vztrajal več kot nekaj dni. Bila je pač čudna.
Preštevala je kamenčke in občasno ošinila svojo senco. Všeč ji je bilo, kako igrivo so izgledali njeni lasje, ko se je vanje ujel veter. Vzela je kredo in narisala na tla kvadratke ter skakala; dve, ena, dve, ena. Nato se je zopet umirila in počasi hodila dalje in štela kamenčke.
Za sabo je slišala, kako je nekdo odprl in zaprl vrata. Ozrla se je, pa ni videla nikogar. Hodila je dalje, potiho in počasi. Slišala je, da je nekdo stekel za njo. Ustavila se je in se zazrla v svojo senco in senco osebe, ki se je ustavila korak za njo. Nasmehnila se je. Ni vedela, da je zopet zmožna takih čustev, kot jih je občutila. Počasi je dvignil roko proti njeni in prepletel prste z njenimi. Vrnila sta se v tisti dan izpred dveh let ter počasi in veselo odkorakala po ulici, obsijani s soncem.
