Kaj je zares pomembno?

Sedim zraven Mete, ki mi nekaj govori, a ne slišim je prav, saj je niti ne poslušam. Globoko zatopljena v svoje misli jo samo gledam, kimam in kdaj pa kdaj zamomljam kakšen "Mhm," ker se mi ne zdi, da razlaga kaj pomembnega. Iz tega stanja me zbudi šolski zvonec. Prekine tok mojih misli in moja pozornost se preusmeri na Metine besede. "... jz res ne vem, kaj bom nardila, kr umrla bom! In če dobim šut?? Čist nč ne znam!" Ah, pa ne že spet. Zavijem z očmi in zamomljam: "Itak." To Meti še bolj nacefra njene že tako razcefrane živce. "Pa kaj misliš, da se zajebavam?? Sploh se nisem veliko učila! Groza, kr umrla bom!" Pa umri že, pomislim pri sebi, ker mi gre res grozno na živce. Vedno ena in ista zgodba. Na koncu pa itak vedno dobi pet. In potem nastopi presenečen izraz na njenem obrazu, ker SPLOH ni pričakovala petke po neštetih urah učenja. Obrnem se, da bi odšla stran, ker ne želim več poslušati o ocenah, kot da je od njih odvisno njeno življenje. "Sej me sploh nisi poslušala, a ne da me nisi? Nisi me poslušala, sploh mi ne slediš!" se še naprej razburja Meta. Nasmehnem se. "Poslušala sem te. Samo ne zdi se mi pomembno."


Pozneje mi pred športno Nadja nekaj razlaga, a tudi njej ne posvečam posebne pozornosti. Ko v telovadnico vstopi profesorica, mi ni niti najmanj žal, da je nisem poslušala. "... ker ne razumem, zakaj je tak prasec! Če bi mirno končal zvezo, bi blo čisto drugač, ne pa na tak način! Vsi tipi so enaki, na začetku sladki, potem pa se začne varanje in laži. Ampak zakaj se to vedno zgodi meni??" obupuje nad svojim ljubezenskim življenjem. Take in podobne zgodbe nesrečno zaljubljenih najstnic dobro poznam, saj o njih poslušam skoraj vsak dan. Uboge reve, stare so komaj 16 let, pa že vedo vse o tegobah življenja. Tipi itak "čist totaln suxajo". Pa ja, zakaj pa potem na drugi strani razlagate, kako dobri prijatelji so fantje?
Odločim se, da bo najpametneje, če se posvetim športni vzgoji, kar vidno vznemiri Nadjo. Reagira podobno kot Meta: "Eeeeeej, a me ti sploh poslušaš? Dej no, teb razlagam ker se mi je zdelo da znaš najbolj prisluhnit o težavah.. Ti me pa sploh ne poslušaš??" Tudi njej se nasmehnem. "Poslušam. Samo ne zdi se mi pomembno."


Na poti domov se zraven mene na avtobusu usede moja bivša sošolka Ksenija, ki sedaj hodi na drugo šolo. Po tipičnem pogovoru prijateljic, ki se dolgo nista videli, jo vprašam, kako kaj njeni zdajšnji sošolci. Zavzdihne in se spusti v dolgo razlago, kar je zadnje, kar bi si želela. Takoj mi je žal, da sem sploh kaj vprašala. Že tretjič danes si nadenem masko poslušalca in prikimavam in poskušam dajati vtis, da jo res poslušam. Vem, da ni nič pomembnega, ker pri tako dolgih razlagah gre po navadi za običajno najstniško trpljenje, ki doleti vse uboge dušice. Ko se mi zazdi, da se Ksenijina razlaga bliža koncu, izklopim svoje misli in se vrnem k njej. "... in ne vem, mogoče je to samo v moji glavi, ampak občutek izločenosti mi kar naprej sledi. Pa še nonstop se mnorčujejo iz mojega izgleda." Ustavi se in me pogleda. "Ah, Tjaša. Nikoli nisi bila dobra v pretvarjanju. Nisi me zares poslušala, kajne?" Takrat se še tretjič danes nasmehnem iz enakega razloga. Tudi njej odgovorim podobno kot Meti in Nadji. "Saj veš; poslušala sem te. Samo ne zdi se mi pomembno."


Ko se pozno zvečer odpravim v posteljo, se mi pred očmi odvrti celoten dan. Kako lep je bil zjutraj sončni vzhod, kako vesela je bila sosedova mačka, ki sem jo na hitro pobožala, ko sem hitela na avtobus. Razsvetli me misel na prijateljice, ki so me vesele in nasmejane pričakale v šoli in misel na naše vedno zanimive pogovore. Spomnim se veselega in hvaležnega sošolčevega obraza, ker sem mu pomagala pri nalogi iz matematike in je končno razumel, kaj mora narediti. Spomnim se mlajše sestrice, ki me je doma pričakala popolnoma navdušena, ker je dobila prvo oceno - petico. Spomnim se zadovoljne babice, ko pohvalim kosilo, ki ga je skuhala. Spomnim se dobre knjige, ki sem jo tega popoldneva ravno prebrala do konca. Spomnim se vseh lepih stvari, vseh majhnih biserov v biseru življenja. Pozitivne misli me popeljejo v spanec, kljub popolnoma zamašenemu nosu in bolečemu grlu.

Življenje živim takšno, kot mi je dano. Ne spreminjam slabih stvari in se jim ne izogibam, saj mi vsako izmed njih prinese novo izkušnjo. A ne vdajam se brezupu in slabi volji; preprosto jih popravim, če je to v moji moči, ali pa jim ne pustim, da bi premočno vplivale name. Življenje je mnogo lepše, če ga gledaš skozi optimistična očala.