Sobote.

Zelo mi paše ena mirna sobota. Ko spim do kosila, mal pogledam kje je kej novga in se lotim učenja geografije, ki traja celo popoldne (v ekstenzivni obliki, seveda). Popoldne mine prav prijetno in zadnje čase se mi učenje ne zdi čist nč groznega in hudega. Vmes si spečem še kokice in na toplem v sobi, kjer diši po sveže opranih oblačilih, ker se mi na radiatorju suši jopica, ležim/sedim v ogromni vreči, počasi prebiram zapiske in počasi začne prijetna dnevna svetloba pojenjati.
In potem pride moj najljubši del dneva; večer. Med tednom je to ponavad čas, ko se šele spravim pred zvezke, če sploh se, med vikendom pa takrat zaključim z obveznostmi in počnem res samo še tisto, kar tist moment želim in mi najbolj paše. Pijem kapučino/kakav z velik čokoladnega posipa, gledam filme, preganjam dolgčas za računalnikom, poslušam glasbo, berem knjige, ki jih znam že skor na pamet, dobivam ustvarjalne ideje in se sred noči lotim rezat, lepit in barvat...
Spat grem, ko se mi zazdi, brez misli na to, kdaj se bom naslednji dan zbudila in brez nastavljanja budilk(e), preprosto ležem v posteljo in brez skrbi zaspim.
Ob prijetnih sobotah imam ponavadi tud čas za pregledovanje starih slik in obujanje prijetnih spominov. Čas imam za brskanje po spletnih trgovinah in vseh ostalih privlačnih straneh. Čas imam za sprehode in razvajanje mačkov, čas imam za pogovor z mamo in zafrkancije s sestro. Čas imam za estetske popravke v sobi, čas imam za vse, kar bi med tednom rada počela, pa mi zmanjka časa/volje.

Ja, sobote so kul. Sploh takšne, ko zvečer ostanem doma in imam cel dan časa zase, brez hitenja in misli na to, da bom kmalu morala od doma. Vzamem si čas za vsako stvar, ki jo počnem in jo počnem z veseljem. Tudi učenje. (: