Ne gane me, srce je kakor kamen.

Ne, ne zanima me. Sploh me ne zanima.

Briga me, kaj je. Še bolj mi dol visi za to, kar bo.
Ker nimam moči tega spreminjat, še manj pa volje.
Raje opazujem, kako zanimivo se vse odvija in si obenem zatiskam oči, ker nočem vedeti nič.



"If today was perfect, there would be no need for tomorrow."

Verjamem, da bo vsak dan lepši. Počasi izginjajo skrbi in počasi sem se začela zavedati, katere osebe niso vredne moje pozornosti in zaradi katerih se je nesmiselno sekirat. Mogoče mi kmalu uspe se zares ne-sekirat. (:
"Nihče ni vreden tvojih solz. Če pa že obstaja takšna oseba, so edine solze, ki jih lahko povzroči, solze sreče."

Že dlje časa se ne sekiram. Ko popustim, pač popustim. Mogoče se včasih ni najboljše umakniti, je pa najlažje. Še posebej v primerih, ko že vnaprej veš, da boš izgubil. Najprej se sekiraš, a postane ti vseeno, čustva otopijo. So I don't care anymore.




"Najbolj lažeš, ko lažeš sebi."
Ja no. Pa kaj?