Ne no.

Glej, pizda. Spet ne morm spat. Spravim se pod tuš in v pižamo, tud do sobe se še privlečem. In pol več ur ležim v postli, obračam se in ležim v vseh možnih položajih in razmišljam o nešteto rečeh. V resnici razmišljam samo o eni stvari, a na nešteto načinov. In pol ne zaspim do petih zjutri, ko pa končno zaspim, še sanjam to nadležno stvar, ki mi ne pusti niti spati brez misli na to. In ker se morem zjutri zgodi zbudit, sem pol tečna in zvečer se vse spet ponovi. In med vikendom je še hujše, ker takrat polovico dneva prespim in to nobenmu od domačih ni po volji in tud men ni. Ker bi se rada zgodi zbudila, takrat, ko se šele začenja daniti, ampak hej, takrat itak šele zaspim.

Sej, zdi se kul. Najprej razmišljaš venomer isto in ti je to všeč, ker ti vliva dobro voljo in nasploh se ti zdi vse kul. Z navdušenjem zjutraj vstaneš, čeprav je vsaka celica tvojega telesa zaspana, ker veš, da je tam. Da obstaja, govori, se smeji, živi. Ker je to fajn, ker si dobre volje in se veseliš vsake naslednje šolske ure, ker takrat obrneš v akti nov list, še nepočečkan in lahko spet čisto na novo vse robove popišeš s simboli in črkami. Oh, ja.

Ampak sčasom ti postane nadležno in je prav zares že tečno. Ker vsak dan le ni dober dan, in ko imaš slab dan, se ti zdi da brezveze upaš in ne veš, kaj bi sam s sabo. In ne, tud ni kul da si vsak dan v šoli nenaspan zaradi neprespanih noči. Ker z odprtimi očmi razmišljaš in slediš sencam v sobi, ker se ti prikažejo podobe, ko zapreš oči in zaradi njih ne moreš zaspati, dokler se sleherna celica ne preda in končno zadremaš. In potem sanjaš. Zopet vse isto. Iste osebe, podobno dogajanje. Zdi se kot začaran krog.
In je nadležno.



It's all your fault. And it's your choice. You can help me or keep making me ill.

I think I'll get outta here, where I can
Run just as fast as I can
To the middle of nowhere
To the middle of my frustrated fears
And I swear
You're just like a pill,
Instead of making me better,
You keep making me ill.

[Pink - Just Like A Pill]