All I want for Christmas ...

Majhen deček je stal na stopnicah pred veliko, sivo stolpnico. Drobceno telo mu je drgetalo od mraza, saj je pozabil bundo, a ni se zdelo, da bi se zavedal, da ga zebe. Nepremično je že več ur stal tam in zrl v daljavo. Sivina poslopij, ki so se razprostirala pred njim, umazan sneg ob glavni cesti, množice ljudi, ki so se zgrinjale proti velikim nakupovalnim središčem, zastoji v prometu in živčni vozniki, to je bil del njegovega vsakdana. Mestni vrvež ga ni motil. Dan za dnem je stal tam in opazoval mesto v vsej svoji veličini, lepoti in glamurju, a videl je le bedo, v njegovih očeh se je zrcalilo pomilovanje. Nihče ni dajal vtisa, da bi majhnega dečka opazil, ljudje so hodili mimo, hiteli po nujnih nakupih in opravkih. Tako je vsak dan od jutra stal tam in opazoval svet okoli sebe. Pozno zvečer, ko so se že zapirali zadnji nakupovalni centri, ko je bilo že več ur temno, se je počasi obrnil in vstopil v preddverje temne stolpnice in se po prstih počasi odkradel po stopnicah do stanovanja.


Potiho je odškrtnil vrata in neslišno vstopil. Na tleh je ležalo nekaj parov čevljev, preproga pa je bila čisto blatna in mokra. Poskušal si je potiho sezuti čevlje, a je pri tem izgubil ravnotežje in se spotaknil ob obešalnik za plašče. "Mihec, si to ti?" je zaslišal slaboten glas iz dnevne sobe. Zaprl je oči in si predstavljal, da ga je to vprašala tako kot nekoč, z veseljem v glasu, polna energije, in potiho je odgovoril: "Ja mami, jaz sem." Glasno in hropeče je zakašljala. Kot vedno, se je pretvarjal, da teh reči sploh ni slišal. "Mihec, prideš prosim za minutko k meni?" Tega se je bal. Ni maral preveč hoditi k njej, čeprav mu je drobno srce trgalo na koščke, ko je ponoči poslušal njeno ječanje in kašljanje. Preprosto mu je bilo preveč hudo, ko jo je videl ležati tam, vso koščeno, bledo in shirano. Stopil je čez prag dnevne sobe in zmrazilo ga je bolj, kot kadarkoli prej, ko je stal zunaj na mrazu. "Mihec, zakaj si cele dni zunaj? Kaj počneš?" je potiho vprašala. Izgledala je tako ranljiva, tako neobogljena. Deček je komaj vidno skomignil. "Samo opazujem ljudi," je dejal. Prisilil se je, da jo je pogledal v oči. V njih modrini je videl sence strahu, videl je temne obrise, a hkrati ji je v očeh videl, da ga ima neizmerno rada in zdelo se mu je, da so oči edini živi del nje. Pokleknil je k njej in ji zašepetal na uho: "Vse bo še dobro, mamica moja. Boš videla, vse bo, kot je bilo," je šepetal, a še sam sebi ni verjel. Počasi so se mu nabrale solze v očeh, še posebej, ko se je medlo nasmehnila in mu zašepetala nazaj: "Kakorkoli že bo, neizmerno rada te imam, Mihec. Ne glede na to, kako se bo končalo..." Njen glas je zamrl in majhen deček je vedel, da je izčrpana. In vedel je, da ne bo več dolgo živela. Vedel je, da je samo še vprašanje časa, kdaj se bo dokončno posušila kot uvela roža.


Svet je hitel mimo. Čas se ni ustavil, ljudje se niso niti ozrli. Bilo je, kot se nič ne bi zgodilo. Kot ne bi eno srce prenehalo biti, ena oseba nehala dihati. Ni se poznalo, da ena oseba manj ljubi, ni bilo opazno, da dve osebi več čutita bolečo izgubo. Kajti majhen deček je stal pred vrati bloka, opazoval mestni vrvež in sploh se mu ni zdelo, da bi bil božični večer. Pred nekaj minutami so neznani možje odpeljali njegovo mamo, njegov oče pa je odšel z njimi. Ostal je sam. Vedel je, da se bo očka vrnil. Vedel je, da nikoli ne bo zares sam, a vedno, ko je stal zunaj, na mrazu, se je počutil tako zelo osamljenega.


Tekel je skozi most, prečkal cesto in se podal na tek po dolgi, zasneženi cesti, ki pelje na drugi konec mesta. Bil je božični večer, on pa je pobegnil, želel je stran od svojih strahov in skrbi, stran od bolečine. Majhen, droben deček, ves zadihan, je bežal stran. Ni vedel kam, saj ni poznal mesta. Samo pobegniti je želel. Tekel je kar po sredi ceste in se ni zmenil za mimovozeče avtomobile, ki so mu naglas trobili. Kar dalje je tekel in se ni hotel ustavit, čeprav mu je mrzel zrak rezal v pljuča in ga je kar dušilo. Tekel je v temi in razločil je le nejasne obrise stavb okoli sebe.
Naenkrat ga je zaslepila bleščeče bela svetloba in potem se je svet ogrnil v popolno temo.




Majhen, drobcen deček je stal pred vrati visoke, sive stolpnice. Opazoval je mesto, ko je ves njegov božični sijaj že izginil. Sedaj ni bilo več niti tega, kar je prej poskušalo zakriti bedo. Sedaj je deček videl samo še pomilovanja vredne ljudi. Obremenjevali so se s tem, da imajo njihovi prijatelji lepša oblačila, da se vozijo v lepšem avtomobilu. Ob božiču je bilo vedno tako. Smilili so se mu. Nenavadno, toda dečku, ki je prestal mnogo hudega, so se smilili najbogatejši ljudje. V njih je videl le še bežne odseve človeških duš, niso poznali bistva. Niso se zavedali, zakaj so tu. In niso opazili majhnega, drobnega dečka, ki je vsak dan stal na stopnicah pred visoko, sivo stolpnico in dolge ure opazoval mesto pred seboj.