Dragi gospod Roger!

Pišem Ti, ker Ti vsega tega nikoli ne bi upala izreči iz oči v oči. Pišem Ti, pa čeprav vem, da je možnost, da boš to prebral, skoraj enaka nič. Pišem Ti, da se končno izjasnim, da Ti končno razložim, kaj čutim in kaj mi pomeniš.

Začelo se je pred dobrega pol leta, ko sem se brezskrbno sprehajala po hodnikih gimnazije in opazovala prijazne nasmeške profesorjev, ki so na informativnem dnevu vabili vse bodoče fazane, naj se vpišejo v GiB. In čisto tako, mimogrede, sva s Tadejo opazovali mimoidoče in čisto tako, mimogrede, sem navrgla: "U, glej, tale je lušn," in kljub množici ostalih, se je moje oko ustavilo na Tebi. Že takrat si mi padel v oko, ampak nikoli nisem "taluštnemu" posvečala posebne pozornosti, saj je takih, ki so "lušni", takih ki pridejo in grejo, ogromno.
In živela sem dalje, tako kot običajno, vmes sem opazovala še mnogo drugih "lušnih" fantov, Nate pa nekako pozabila.

Kmalu je prišel september in s tem tudi nova šola in vse, kar sodi zraven. Obilo novih obrazov in med njimi nekaj starih in seveda, obilo novih simpatij.
In s septembrom, je prišel tudi dan, ko sem Te zopet zagledala nekje sredi hodnika. Tisti trenutek, ko sem se ozrla okoli sebe in v množici zopet opazila Tvoj prikupen nasmeh, sem se pri sebi spomnila, da si Ti tisti "talušni", ki sem ga opazila že pred nekaj meseci.

Isti dan sem doma razmišljala in razlagala svoji mlajši sestri, ki ji nič ni blo jasno, da sem na informativcu videla enega "lušnega", in sem ga danes videla spet, in da je čisto spremenjen, in da je zdej še lepši. In povedala sem ji, da ima tako lepe oči, da bi jih lahko gledala več dni nepretrgoma in da je nasploh najlepši in najboljši in najpametnejši in najnajnaj.

In ja, najbrž je že jasno, da se je počasi vse skupaj razvijalo, in po resnici povedano, ne bi znala definirati tega, kar sedaj čutim do Tebe. Preprosto ni opisljivo, preprosto je preveč lepo, da bi to spravila v besede, ki bi bile dovolj lepe, dovolj čarobne. Kako naj Ti torej povem? Kako naj Ti povem, da boš razumel? Naj rečem, da si mi všeč? Naj rečem, da sem zaljubljena?
Ne.



Povedala Ti bom na svoj, drugačen, poseben, unikaten način.
Zapri oči in si predstavljaj prizor zahajajočega sonca na obali, ko se nebo obarva v vse možne odtenke oranžno-rdeče, ko je odsev neba še lepši na morski gladini in ko povsod okoli slišiš zvoke nežne glasbe. Si? Nekako tako se počutim, ko se zazrem v Tvoje oči, kot bi zrla v neskončen ocean, obsijan s sončnimi žarki v najlepšem delu njegovega zahoda. Globine, v katerih bi se prav lahko izgubila ...
Sedaj pa si zavrti najljubši komad in prisluhni zvokom, ki jih tako rad poslušaš. In sedaj si predstavljaj, da se nekako tako počutim, ko zaslišim Tvoj glas, Tvoj smeh, Tvoje besede ...

Eh.
Veš kaj?
Rada Te mam.
In veš kaj?
Rada Te bom imela, pa če srečam 2378467235 ostalih "lušnih" fantov, rada Te bom imela, če mavrica ne bo več pisana, rada Te bom imela, če se podre Eifflov stolp, in veš, rada Te bom imela, pa tudi če Ti najdeš drugo, ki jo boš imel rad.

Vem, da tega ne veš. Vem, da tega morda ne boš izvedel. Pa vseeno.
Rada Te mam. Celo tako zelo, da skačem po sleherni klopci, da bi, pa čeprav le za drobtinico sekunde, uzrla lesk tvojih las, barve tvojega puloverja, poteze tvojega obraza. In celo tako, da med pet minutnim odmorom gonim Saro/Manco po celi šoli, da pridem do drugega konca, pa čeprav te največkrat potem sploh ne vidim ... Tako zelo, da takrat, ko se pogovarjam s tabo, moje sive celice zmrznejo in nakladam o Sarinih pevskih sposobnostih. *mnja, nimipomoči*
More than you know ...


In za konec, še nekaj. Preden se spet prepustim toku vsakdanjih misli in skrbi, naj ti še povem, da Te imam rada.

Pa saj to sem že povedala ..


Rada Te mam.




P.S.: Vse kar Ti manjka, je en velik G na koncu ;) Eh ja .. saj Ti že veš, za kaj se gre :)