Fly on the wings ...

"I will be your guaaaaaaaaaardian angel ..." Nejevoljno zagodrnjam, z roko potipam po nočni omarici, pri tem skorajda prevrnem poln kozarec vode, med prsti zatipam nešteto gumic, čigumijev in papirčkov, ko se končno prebijem do mobitela in izklopim zvonjenje. "Pizda ..." Pogledam uro, še enkrat zagodrnjam, se obrnem na levi bok in z mislimi 'sej-mam-še-pet-minut' zopet zaspim. Zdi se mi, kot da je minila cela večnost, ko se vrata glasno odpro in zaslišim glas, ki mi gre ob jutrih tako na živce. "Tjaša, glej kuk je ura, rajš se ustan," mi reče, potem pa gre lepo dalje spet spat, jst pa se z neznanskimi napori prebijem skozi goro odej in ugotovim, da me bo spet cel dan zeblo. Ker sem spet ignorirala budilko, morem hitet in zato odcopotam v kopalnico, ne da bi se zmenila za to, da bi koga to utegnilo prebuditi in vznejevoljiti. Pač se mi mudi. Hitro se umijem in hitim nazaj v sobo, kjer z grozo ugotovim, da je nakup nove garderobe skorajda nujen. Ko nase končno navlečem nekaj 'primernega-za-v-javnost', pograbim osnovne kozmetične elemente, spet se odpravim v kopalnico, kjer po hitrem postopku opravim vse nujno potrebno in že sem spet v sobi, kjer v polno torbo tlačim akto, mimogrede z grozo ugotovim, da ima robove že povsem razcefrane, nekam vtaknem še risb poln wnb-rokovnik, mobitel, denarnico in čigumije. Po hitrem postopku sem že spodaj, pri vhodu in po nekaj nevšečnostih, sem obuta v pohojene all starke [hvala, Matic], poslovim se od mame in Taje, na ramena si oprtam torbo, in že korakam po mokri cesti proti križišču, kjer se ustavim in čakam svoj prevoz. Po povprečno 5 minutah iz daljave opazim luči Davidovega avta, kmalu prisedem in po lagodni vožnji kmalu prispemo pred Gimnazijo. Z Davidom se po krajšem nesporazumu, v kateri učilnici smo [običajno zmagam jst :D], prebijeva med sošolci do najinih mest in z vseh strani me nekdo napada, objema ali kliče moje ime. Z nasmeškom vlečem iz torbe akto in potrebne učbenike, vsaj trikrat pred zvonjenjem zatrdim Katarini, da ma popoln make up, najmanj petkrat povem Sari, kaj se mi je včeri zgodilo na hodniku, minimalno šestkrat kar tako, iz dobre volje objamem nekoga izmed sošolcev, ko pa zabrenči zvonec, se iz hodnika poberemo v učilnico in tam (ne)mirno in v tišini počakamo profesorja.
Ob pitju vroče čokolade, premikanju Nininega stola med angleščino naprej in nazaj, prepričevanju Mišel glede življensko (ne)pomembne izbire, posojanju mobitela a.k.a. ogledala Katarini, preverjanju naloge pri fiziki pri Maticu, poslušanju Davidovih in Domnovih komadov o Vikiju, podpisovanju raznih brezveznih peticij, opazovanju Kajine kul frizure, risanju (ne)umetniških vsebin in risb v wnb-rokovnik, dogovarjanju z Manco glede ilustracij za njeno in Patricijino stran v GiB-u, prepričevanju Ines, da nimam umetnih nohtov, ustvarjanju razrednega benda, poslušanju Sarinih teorij, domnev in filozofij, pritoževanju nad preozkimi WC-ji, ugotavljanju, da se s Karmen ne bi blo najbolj pametno tepst, preobrazbah fantov v punce, brezveznem hihitanju in smejanju, in seveda tudi ob večinskem delu pouka, sedem ur presenetljivo hitro mine.
Po končanem pouku, na postaji pridno počakam na avtobus, ali pa odhitim z Davidom njihovemu avtu naproti.
Ko na takšen ali drugačen način prispem domov, ...

Takrat sem pač doma. In je vse podobno kot včasih. Morda je nekaj novega pri meni le sprotno učenje, vestno opravljanje domačih nalog in podobno. In seveda urejanje foruma 1.a in pisanje našega bloga + nekaj novih aktivnosti in novosti ... sicer pa že po 3 tednih se v Gimnaziji počutim čisto domače :) Stavbo že poznam in se ne zgubljam [v bistvu se niti na začetku nisem], folk je pa itak kul. :)

Z razredom pa skorda neb mogla bit bolj zadovoljna .. sošolci so zakon, sošolke so zakon, we're simply the best. (H) Spoznavam vedno več oseb, ki jim lahko rečem prijatelji. V pravem, resničnem pomenu besede.


Samo tisti nor občutek, da imam sposobnost leteti, da lebdim na nevidnih krilih, da sem venomer 10 cm nad tlemi, je tisti, ki barva tako moje dopoldneve, kot tudi popoldneve v nekoliko drugačne odtenke kot so bili.

Samo strah me je padca.