Ležanje v travi.

Bilo je okoli osme ure, ko sem sedla na klopco. V ušesa sem potisnila slušalke MP3-ja, poiskala komad 'Somewhere Over The Rainbow' in se odklopila.
Najprej sem opazila ptice, ki so se podile po še svetlo sivem nebu. Njihov igriv ples me je popolnoma prevzel. Kako rada bi bila ptica, da bi lahko poletela daleč, kamor bi hotela. Razprla bi krila in se ujela v veter. Tako pa lahko le sedim tu in jih opazujem.
Nebo je počasi temnelo, malo zaradi slabega vremena, malo zaradi temu primerne ure.
Zapihljala je nežna sapica, prav prijetno mi je pobožala obraz in razmršila lase. Zazibala je vrhove dreves in iz njihovih krošenj prepodila ptice, ki so se zopet podile po nebu. V tem času se je odvrtelo kar nekaj komadov, ne da bi to sploh opazila. "C'mon let's fall in love ..." je prepeval Oliver, jz pa sem vstala, poiskala ne blaten del trave in legla na tla. Pod mano trava, ki nežno žgečka po vratu, in kmalu je po meni že lezla prva mravlja, a nisem je frcnila stran. Samo zagledala sem se v temneče nebo. Brez misli, brez skrbi, brez obveznosti.
Na dlan mi je padla prva kapljica. Super, dež bo, sem pomislila. Kmalu je začelo rositi, a nič hujšega se ni zgodilo.
Bilo je prav prijetno. Ležati v travi, opazovati mačka, ko lovi mačko, poslušati sproščujočo glasbo, odklopiti misli, se ne ukvarjati z ničemer, čutiti nežne dežne kapljice na koži ...

Ah. Še enga komada je blo konc in že je bla ura pol 11. Skoraj trdna tema, pa čas, da grem noter.

Odločila sem se, da grem jutri spet ležat v travo. Boljše, lepše, kot tuki. Sedim za računalnikom, chatam neki v tri dni, pišem kr ene poste, tisočič odpiram razne strani ...
Zakaj ni vse tako preprosto kot ležanje v travi?


Is there really no escape,
no escape from time?


Gre kdo z mano jutri ležat v travo? :D