Sediva na klopci v parku in se pogovarjava.

Sobota je kul dan, ker je pač fraj in ni šole in lahko dolgo spiš, in pač vse, kar sodi k soboti. Včasih je mogoč samo malo neprijetno, ker ne veš, kaj bi delal ... Učit se v soboto ne mislim, sej bo kmal nedelja, in potem že naslednji teden, ko se bo spet treba, in ko naredim vse, kar moram in mi je bilo naročeno, ne vem, kaj naj delam.

Ponavadi brezveze zabijam čas. Na internetu, zuni, v sobi ... Dans se mi pa nič drugega ni dalo, zato sem se odločla neki napisat. Ne posta, ampak nekaj za v post. :) Če se ti ne da brat, ne brat, če se ti da, preberi, če ti je všeč, super, če ti ni, še bolj super. Kakorkoli, napisano je, čas je pa tud minil malo hitreje. :)


Sedim na postelji v svoji temačni, prazni sobi. Oziram se okoli, kot bi iskala pramen svetlobe, steno, neprepredeno s sencami in kot bi iskala izhod iz mojih misli. Spomini, želje in hrepenenja. Pogled mi zdrsne preko odprte omare, v kateri ležijo moja oblačila, razmetana, zmečkana, na dnu omare. S pogledom tipam dalje. S kotičkom očesa opazim nekaj na tleh zraven postelje. Kmalu ugotovim, da gre za tvoj obesek, ki si ga v naglici, ko si odhajal, najbrž izgubil. Vstanem in ga poberem. Trdno ga stisnem k prsim. Ne da bi se tega zavedala, mi po licih polzijo solze. Obesek stiskam tako močno, da mi njegovi robovi počasi prebadajo kožo, a ni mi mar. Bolečina v prstih je vedno večja, a se ne more primerjati z bolečino, ki jo čutim v sebi. Solze kapljajo na tla. Najraje bi zakričala, kričala bi in kričala. Stekla bi ven in odšla za tabo. Te poiskala in te zopet stisnila k sebi, kot sem te lahko nekoč. Zakaj si odšel? Me pustil samo?

Bolečina je vedno večja, ne vem več, kaj naj storim. S pogledom begam po sobi, iščem izhod. Pobegnila bi, iz svoje glave, svojim mislim, svojim spominom. Življenje se zdi brez smisla. V mojih očeh ni več tistih iskric, v mojih dejanjih ni več tiste volje, v meni zeva le še velika praznina.

Odprem okno, splezam na polico in se zazrem v nebo. Mnoge zvezde me pozdravljajo iz vesolja. Spominjajo me na svetlobo, ki je sijala iz tvojih oči, ko sva pred nekaj dnevi ležala v travi, ko si mi nežno šepetal, da me imaš rad. "Lagal si," tiho zamrmram in po licih se vlije nov val solza. Kar ne morem jih ustaviti in ko tako zrem v temo, se mi zdi, da sem le še senca sebe, brez tebe nisem več, kar sem bila nekoč. Brez tebe sem kot riba brez vode, kot pljuča brez kisika, kot Zemlja brez Sonca. Potrebujem te. Nujno. Tvoj glas, tvoje ustnice, tvoje oči, tvoj nos, tvoja ušesa, tvoje telo, tvoje roke, tvojo ljubezen. Zdi se, kot da solze nikoli ne bodo nehale teči.

Na mizi imam nož. Vzamem ga v roko in še enkrat pomislim. Je vredno? Bo potem kaj bolje? A ko se mi pred oči zopet prislika tvoj obraz, vsi pomisleki izginejo. Ostro rezilo počasi prislonim k zapestju. Hladno je, nekako me pomirja, hladi mojo razgreto kožo. Pritisnem nekoliko močneje. Počasi povečujem pritisk, bolečina se veča. Hkrati vedno bolj zategujejo vrvi strahu, dvoma, samote in hrepenenja, a s prvo kapljo krvi, ki pade na tla, se vse vrvi sprostijo. Ko nož vlečem preko zapestja, čutim olajšanje, vsa bolečina se prenese na roko, skupaj s krvjo kaplja na parket. Nato rezilo prislonim še na drugo zapestje in čisto mirno zarežem v žilo. Olajšanje. Moja lastna kri, ki jo gledam, me pomirja. Vse postaja lepše, a počasi se mi megli pred očmi. Kri še kar teče, mene pa vedno bolj vleče proti tlom ...

***

Odprem oči. Vse okoli mene je belo. Ni mi jasno, kaj se dogaja. Začutim močno bolečino v zapestjih. Pogledam navzdol. Roke imam povsem povite. V bolnišnici sem. Počasi se začnem zavedati, kaj se je zgodilo. Spominjam se sobe, obeska, noža. Le nekaj mi ni jasno. Kaj se je zgodilo potem? Kdo me je našel na tleh, v krvi? Kdo me je rešil? Zakaj me ni pustil izkrvaveti? Ozrem se okoli. V sobi ni nobenega drugega bolnika, vendar nisem sama. Ob oknu stoji postava, ki zre ven. Se mi samo zdi, ali ...
"Ti?" naglas vprašam. Ozreš se. Pogledaš me s svojimi nebeškimi očmi.
"Jaz," odgovoriš. Nič mi ni jasno. Ali me nisi zapustil? Nisi odšel za vedno?
"Ampak ..." začnem, a me prekineš.
"Ne govori. Vse mi je jasno," rečeš.
"Tebi že morda, a meni ni," odvrnem nekoliko kljubovalno. Zazreš se vame z najbolj nenavadnim pogledom, kar jih premoreš.
"Ti res ni jasno, da si storila grozno napako? Da sem še večjo storil jaz? Ja, vrnil sem se. Ko sem te videl na tleh, zrušeno, v krvi, sem se zavedel, kaj sem storil. Zavedel sem se, da bi mi slej ko prej postalo žal. Spoznal sem, da te še zmeraj ljubim," tiho rečeš. Tvoj pogled mi govori, da ne lažeš.
"Ampak, zakaj si se vrnil? Saj nisi mogel vedeti ..."
"Nekaj globoko v meni mi je govorilo, naj se vrnem. Da je nekaj narobe."
Ob teh besedah se šele zavem, kaj sem hotela storiti. Zaradi tebe. Želje po tebi. Iz obupa. Vendar glavni razlog si bil TI. Vprašam se, ali si vreden mojega življenja. Ali si vreden, da zaradi tebe moje srce preneha biti.

"Ne," nenadoma rečem. "Ni tako preprosto, kot se tebi morda zdi. Zaradi TEBE sem si hotela odvzeti življenje, ti pa prideš mirno nazaj in mi rečeš, da si spoznal, da si storil narobe? Malo prepozno si to spoznal," glasno rečem. Tvoj pogled se povesi. Tvoj nasmeh uplahne. Ostaneš brez besed, nič ne rečeš. Tako sva tam v tišini kar nekaj dolgih minut. Tudi sama sem v zadregi. Počasi sedeš na sosednjo posteljo in me žalostno pogledaš.
"Torej več nič ne čutiš do mene? Ne želiš, da se vrnem v tvoje življenje?"
"Še sama ne vem, kaj hočem. Ko si odšel, ni bilo stvari, ki bi si jo bolj želela, sedaj pa nisem v nič več prepričana. Sprašujem se, če si vreden, da sem storila to," odvrnem.
"Nisem vreden. Nihče tega ni vreden, če pa bi že bil, te ne bi nikoli postavil v položaj, da to dejansko tudi storiš. A kljub temu, te še vedno ljubim enako močno kot sem te prej, morda še bolj, sedaj, ko sem spoznal, kaj si pripravljena storiti zaradi mene." Ko te tako gledam in poslušam, si ne morem pomagati, da si ne bi priznala, da tudi jaz tebe še vedno ljubim.
"Veš, da ne bi prenesla, če bi izvedela, da tega ne misliš resno? Če bi me še enkrat zapustil?" te vprašam.
"Tega se zavedam, bolj kot kadarkoli. A lahko si prepričana, da če me zdaj spustiš zopet v svoje življenje, ne bom več odšel iz njega," rečeš s tihim glasom.
Počasi vstanem in stopim proti tebi. Sedem na posteljo zraven tebe. Primem te za roko. "Veliko mi pomeniš," rečem. Počasi se ti približam. Glavo nagneš proti moji. A jaz že nadaljujem.
"A ne dovolj, da bi zaradi tebe zapravila celo življenje. Enako si mi že trdil, da me ne boš nikoli zapustil. Ne bom ti še enkrat nasedla. Preprosto ni vredno," dokončam in se umaknem. "Prosim, če lahko greš, počitek potrebujem," še dodam in ležem nazaj v posteljo. Zaprem oči in slišim, ko vstaneš, brez besed odideš proti vratom, in slišim, ko jih za sabo zapreš. Vem, da mi bo morda nekoč žal, a odločim se, da je to poglavje mojega življenja zaključeno.

***

Sedim na klopci v parku in se nastavljam sončnim žarkom. Poletje je pred vrati, in čeprav je koledarsko še pomlad, se temperature gibljejo okoli 30 stopinj. Opazujem skupino deklet, ki se rekreira s popoldanskim tekom. Naglas klepetajo in se smejijo. Šele ob takšnih skupinicah se zavem svoje samote. Vse moje sošolke so večino časa doma, se učijo, ali pa ga preživljajo s svojimi fanti. Jaz pa sedim na klopci v parku in se predajam svojim mislim. Danes v mislih že ves dan razmišljam o svoji preteklosti.

"Oprosti, lahko prisedem?" me vpraša neznan glas. Ozrem se navzgor. Pred mano stoji visok mladenič. "Že več dni te opazujem, ko si tukaj sama," doda. Že več dni me opazuje? Natančneje ga pogledam. Pravzaprav je zelo simpatičen.
"Kar prisedi. A se morda poznava?" ga vprašam.
"Mislim, da ne. Jaz sem Maj," se nasmehne. Opazim, da ima lepe, bleščeče bele zobe.
"Katarina," se predstavim še jaz. Pogleda me v oči.
"Katarina," ponovi. "Simpatična si, Katarina. Zdela si se mi posebna, že ko sem te prvič videl. Vsak dan sem prišel v park, v upanju, da te bom zopet videl. Danes si se mi zdela še posebej osamljena," reče. Sramežljivo se nasmehnem. Njegove čokoladno rjave oči so globoke, prav lahko bi se izgubila v njih.
"Povej mi vse o sebi, Katarina," šepne.

Tako sediva na klopci v parku in se pogovarjava. Jaz in on. Brez tebe. Vem, da njega ne bom nikoli ljubila, kot sem tebe, a morda je prav on tisti, ki bo zapolnil praznino v meni. Vsekakor pa sem prepričana, da me nikoli ne bo postavil v takšno situacijo, kot si me ti. Ker rada sedim z njim na klopci v parku in se pogovarjam. Navdaja me s svojo toplino. Pristen je, kot ti nisi bil nikoli zares. Ti nisi hotel sedeti na klopci v parku in se pogovarjati. On to rad počne. Vsekakor si bolj zasluži moje pozornosti, kot si jo ti. Zato sedaj vsak dan sediva na klopci v parku in se pogovarjava.




Zakaj sem morala to napisat sem? Hm. Ne vem. Pač sem. Ker imam rada svoj blog. Ker rada pišem. Ker se mi ne zdi nič groznega, če ne vem, o čem naj pišem, in potem objavim kej takšnega.
In če je dobro zame, mora biti tudi zate. ;)
Zakaj? Ker je blog moj, ne blog anonimnežev, ki imajo preveč časa ...


P.S.: Imeni sta izbrani naključno. :)

P.S.S.: Anonimni RTM <3

P.S.S.S.: Ti kej ne paše?

P.S.S.S.S: Ponavljam, če je dobro zame, je tudi zate. :)

P.S.S.S.S.S.: Zakaj?

P.S.S.S.S.S.S.: Ker govorimo o mojem blogu. :)

P.S.S.S.S.S.S.S.: RVM ;)