Še-en-ponesrečen-naslov

Preprosto ...
Nevem, kako naj začnem. :D

Prejšnja objava je bila prenagla in napisana v trenutku (trenutkih) slabe volje, in spet sem ugotovila da ima Sara prav. Tokrat v kombinaciji z Nives, pa vseeno imata prav. :D
Torej, ja, ne strinjam se več s svojimi besedami ... (vsaj ne v celoti)
Did I just said that out loud?
:D

Počitnice so pri koncu. Mogoče za ponovno pozitivno mislečega optimista bolje, če rečem, da so novi izzivi pred nami.
Prekrasno, ja. NPZ-ji, spraševanja, kontrolke, stresno obdobje pripravljanja valete in podobni izzivi. Namesto celodnevnega zabušavanja bo potrebno ponoviti staro snov, v glavo vbijati novo, iskati ideje za zanimiv in izviren program ... Ne morem reči, da bo dolgčas.
Verjetno zgleda kot pritoževanje? Mogoče tudi je. No, mislim da v resnici ni. Saj mi nič ne manjka. Ja, no mi. Ampak pustimo podrobnosti. :D Pravzaprav je kr kul, da bom vsaj imela neko zaposlitev, nekaj pametnega za početi. Sej je fajn, kakšnen teden (fajn bi blo tud dva) met malo fraj, si odpočit, spat do kosila (al pa še dlje), ampak sčasoma bi mi tud to pričelo najedati. Popolno brezdelje v daljšem časovnem obdobju preprosto ni več zanimivo. Malo se je treba "pomuvat", kot rada reče moja mama. :D


Kres sem, svojim interesom navkljub, opazovala izginjati nekje tam, daleč od vseh, kraj naj ostane neimenovan, skupaj z Barbaro, Simono, Jasmino, Tajo in nekaj sorodniki in znanci. Pravzaprav je bilo mojim pričakovanjem navkljub zanimivo in zabavno. Moja obutev, mobitel, tovornjak, cesta ... (H)
Ma ja, blo je kul.


Gledam slike iz Gardalanda. Kje je že to. 8 mesecev. Pa se mi zdi, kot da je blo prejšnji teden. To šolsko leto - ni mi jasno, kam je šlo. Še dober mesec nas loči do zaključka, do prvega pravega zaključka šole. Pa se mi zdi, kot da smo šele prav začeli. Obdobje osnovne šole je minilo presenetljivo hitro ...
(ker nočem, da izgleda da (spet) pametujem in izlivam svoje modre misli sem, ne bom nadaljevala:)


Komaj čakam predajo ključa. Super bo, mislim, da imamo kar izvirne naloge in se v zgodovini še niso ponavljale. Mi bomo uživali in s ponosom opazovali izvedbo naših nalog, 1.-7. razredi se bodo smejali, 8. razred pa se bo potil in zardeval. No, saj smo tudi mi lani. :D
Osmički, nč se preveč bat, ne bo tko hudo! :)


Kako dan presentljivo hitro mine. Ko se (?) zjutraj (?) zbudiš in ugotoviš, da si zamudil kosilo, se odločiš pojesti pomarančo, sedeš pred TV, ugotoviš, da je program v resnici še bolj beden kot si si predstavljal, greš ven, se odločiš malo kar s telefonom poslikati mačke v vsej njihovi lepoti, nekajkrat globoko vdihneš svež zrak, odideš v hišo, sedeš za računalnik, ugotoviš, da so pogovori na MSN-ju vedno enaki ("Bok" "bok, kak si?" "dobr, ti?" "tud dobr. ka delaš?" "muska, msn, net, pa dolgcajt mi je. ti?" "isto" ...), se odločiš za nov post, in glej ga zlomka, že pišem tole, kar sedaj bereš.
Najmlajši ... :)


Dolgcajt mi je ...

Lahko bi ...
-ponavljala snov,
-si umila lase,
-naredila nalogo,
-poklicala Tadejo, jo prosila za zvezke in prepisala snov,
- ...

Pa ne bom naredila nič od tega. Zakaj? Ker mi (še) ni treba ... :D


Ah, nič. Grem ven. Nazaj k mačkom. :)




RVM


P.S.: Pomaranče!

P.S.S.: Penzija je še daleč. Preveč ...

P.S.S.S.: Geografija ...

P.S.S.S.S.: Glede na naša opazovanja, Vans in Adidas ne gre najbolje skupaj ...

P.S.S.S.S.S.: Prosti pad je najboljši.

P.S.S.S.S.S.S.: Nič ne bo hrane ...

P.S.S.S.S.S.S.S.: Moji mački so zakon.

P.S.S.S.S.S.S.S.S.: Pa ne, da sem spet začela s temi P.S.-i?

P.S.S.S.S.S.S.S.S.S.: Pa sem očitno res ...

P.S.S.S.S.S.S.S.S.S.S.: No, zdej bom pa kr nehala ...

P.S.S.S.S.S.S.S.S.S.S.S.: Al pa tud ne ...

P.S.S.S.S.S.S.S.S.S.S.S.S.: Ja pa bom. :)