Kako se dan lepo začne, še lepše nadaljuje in skoraj najlepše zaključi :)

Nič me očitajoče al pa kakorkoli drugače nenavadno gledat, ampak danes sem si v šolski knjižnici izposodla knjigo z naslovom 'Kako se dan lepo začne?'. Hja, sej v tem pa res ni nič nenavadnega. :) Pač je to otroška zbirka pesmic, kaj pa to takšnega. :D

Mislite si.
Me ne briga.
Pesmi so zakon. :)

Ne, ampak res so zakon, no. :D
Na primer pesem o kozlih in kozerijah. :D Že sam začetek je kul.

Kozerije so
takšne oslarije,
da te kar na lepem
zvije.

:D

Potem je tu pesem o sreči. Tud ta je kul. :D

Sreča
je to,
če je na sredi glave
preča.

Sreča,
to je tudi to,
če te deček, ki ga imaš rada,
sreča.

Sreča,
to je prazna vreča,
v katero nekaj daš,
nekaj, kar samo ti imaš.



O, jojmene, le kaj mi je?? Ampak zdej pa čisto zaresno neki ni OK. Da sem dobre volje, ok. Ampak TAKO dobre volje, a je to normalno? Pa sploh nimam posebnih razlogov. Ok, razlogov je dosti, ampak ...

Groza.

Dej no, komu se še da brat moje poste, kjer NONSTOP pišem, da sem dobre volje?
Ampak ne morem pomagat, nekam morem tud napisat to, ni dost, če samo v šoli vsem težim s svojimi globokoumnimi mislimi in težnjami in nagnjenosti k nevemčemuvse, ni dost, če doma iz dobre volje počistim za mačkom, ki mi je pred moje precenjene Vansove teniske odvrgel ulovljenega miša, ni dost, če me NEKA misel spravi v dobro voljo, ...
Jaz sem pač takšna, da morem vso to dobro voljo nekam izrazit, napisat, jo delit s čimveč ljudmi, z njo okužit čimveč ljudi ...
Če komu kej ne paše, nej se odstrani. Ne mislim se jokat zaradi stvari, ki so bile, zaradi stvari, ki me še čakajo, zaradi stvari, ki tudi trenutno morda niso najlepše, ne mislim se kar tako vdati usodi in čakati, da pridejo boljši časi. Ker jih ne bo. Priložnost za živet mam zdej, in dvomim da jo bom še kdaj imela. :) Torej, vsi soživeči in sodihajoči osebki ...
Zdej smo mladi. Zdej živimo. Zdej mamo šanso nardit vse, kar si želimo. Zdej (predstavlaj si, da neki piše, čeprav v resnici morda ne, (čeprav v bistvu res piše, ampak ne tisto, kar naj bi, je samo nek nadomestek) ampak žal ne vem več, kaj bi napisala zraven te besede ...)
V glavnem ... Živimo zdaj, užijmo vsaj trenutek, vdihnimo vsak atom kisika, ki prifrči mimo, ozrimo se za vsakim, ki nam je všeč, izrecimo (skoraj) vsako besedo, ki nam kroži po glavi, zgrabimo vsako priložnost, ki se nam ponuja, ne žalujmo za stvarmi, ki so se končale/jih ni bilo/jih žal nikoli ne bo/whatever, ... (zdej naj bi še naštevala, pa ne bom, ker se mi ne da=)

CARPE DIEM;)

Nočem več videvati žalostnih obrazov, žalostnih smejkotov na msn-ju (kjer jih ma, sem šla preverit, vsak 3. v osebnem sporočilu), nočem več poslušati nečimrnih in pesimističnih misli in besed.


Kako spraviti žirafo skozi šivankino uho?

Odgovor je enostaven:
včasih lahko,
včasih težko,
predvsem pa -
vedno zelo tesno. :)


Ste se me naveličal? Ne še? Ali pač? Ni mi znan vaš odgovor. Ne glede na to, kako se glasi, bom povedala še nekaj. :)

Kako se dan lepo začne?

Obstaja več načinov, kako izvesti uspešen začetek dneva. Mogoče dobiti petko pri matematiki, ko povsem nenapovedano sprašuje, mogoče spotakniti kakšnega petošolca, ki venomer dreza vate, mogoče ugotoviti, da imaš narejeno domačo nalogo, mogoče že zvečer pustiti zavese/žaluzije/rolete odgrnjene, da te zjutraj zbudi sonček, mogoče spregovoriti nekaj nadvse ''poučnih'' besed s prijatelji, mogoče že navsezgodaj vsem naokoli deliti nasmeške ...
Obstaja pa še ena možnost ...
(Woah, jutri ... =)


Dej, Tjaša, spizdi. :D


RVM;)

P.S.: Če veš/se ti zdi, da se ti kakšna želja ne bo uresničila, nikar postat slabe volje, tudi jaz imam vsaj eno takšno željo, pa sem vseeno čisto nekje pod oblaki. :D


I fell in love,
In love with you suddenly ...