Dolgočasna sobota.

Sedim za računalnikom. Kot ponavadi. MSN bedira, sam dolgčas. Vsi forumi že odgovorjeni, spet dolgčas. Ostane mi samo še glasba in blog. 'Nova objava' in pišem. O čem že? Ma ne vem. Nič se mi ne da, samo spala in sanjarila bi. No, pa dejmo tako.


Zazrem se v črno piko na belem stropu. Samo gledam jo in v mislih odplavam daleč, daleč ...

Sprehajam se po zaraščeni gozdni poti. Vse naokoli slišim žvrgolenje ptic, opazujem kako sonce počasi zahaja. Globoko vdihnem, v nosnice mi udari vonj po svežem, vonj po pomladi. Dalje stopam po poti in si utiram pot med rastlinjem. Uživam, neizmerno mi je všeč občutek svobode, občutek lahkotnosti, občutek brezskrbnosti. Z radostjo v očeh opazujem skupino srn, ki bežijo pred mano.

Opazim, da se bližam jasi. Toda, ali prav vidim? Ali tam res sveti neka luč? Je tam še nekdo, ki prav tako uživa v svobodi in lepoti narave? Nekoliko pospešim korak, saj želim ugotoviti, kdo je na jasi. Ko končno stopim izza zadnjega drevesa, ga opazim. Luč je ugasnil. Sedaj leži v visoki travi, izgleda da spi. Ali pa le opazuje, kako so se na nebu počasi začele prižigati zvezde? Počasi se mu približujem. Ne daje vtisa, da bi me slišal, čeprav so moji koraki jasno slišni.

Ko se moji čevlji ustavijo tik zraven njegove glave, odpre oči. Ugotovim, da ga ne poznam, a nekaj v njegovih očeh mi govori, da je on tisti, o katerem sem sanjala. Njegove oči ... Oči, prav lahko primerljive s sončnim zahodom, oči, v globini katerih se bi prav lahko izgubila, oči, ki se nežno dotikajo mojih.

"Dolgo sem te čakal," mi reče s tihim, nežnim glasom. Tudi njegov glas je nekaj posebnega. Sedem zraven njega. Pogledam ga v njegove globoke oči.
"A vedel sem, da boš prišla," zopet reče. Prime me za roko. Popoln neznanec preplete moje prste z njegovimi, a ne upiram se. Vem, da je čakal samo mene in zdi se mi, da ga poznam že vrsto let.
Primakne se bližje k meni. "Boš ostala tukaj, z mano, na jasi?" me vpraša. "Bom," odgovorim. Svoje ustnice približa mojim in že so združene v eno. Čas se ustavi. Kar sediva tam, poljubljava se, najine ustnice spojene in zdi se, da se nikoli ne bova ločila.



Po nekaj minutah oba leživa v travi in zreva v zvezde. Začne deževati, a nobeden od naju ne spregovori besede. Samo leživa tam, najini prsti so že vedno prepleteni in želim si, da bi se čas ustavil in bi ostala ujeta v tem trenutku.




Odprem oči in ugotovim, da še vedno zrem v črno piko na belem stropu. Kaj me je prebudilo iz sanjarjenja? Ah ... Tisti nadležni zvok, ko dobiš novo sporočilo na MSN-ju. Zadnji čas je, da vstanem in grem. Ven, morda v gozd. Nekam, kjer bom lahko v miru sanjarila. Nekam ...

Nekam ...







RVM;)